Vse prave odgovore nosi vsakdo sam v sebi.

 

Včasih potrebujemo pogum, da si sploh zastavimo prava vprašanja.

Včasih pomoč, da se prebijemo čez džunglo vseh možnih perspektiv in odkrijemo, kaj je tisto najbolj resnično in avtentično za nas v danem trenutku.

Včasih potrebujemo ostrino meča, da preseka stare in škodljive vzorce.

Včasih tudi poriv energije, ki nam doda tisti manjkajoč sunek, da se premaknemo z mesta.

Včasih ramo, da se zjočemo.

In včasih ogledalo, da se sploh vidimo.

 

Vedno pa potrebujemo nekoga, ki je v pravem trenutku ljubeče prisoten z nami,
nas vidi, sliši in razume, podpre tisto najpomembnejše in najgloblje v nas
ter "potegne" iz nas prave odgovore, ki nam razkrijejo - kdo smo in kam želimo iti. 

​

Ta prostor bližine in podpore nam da moč, da si upamo iskreno pogledati vase, prepoznati 
in začutiti svoje bolečine ter na glas povedati resnico, pred katero si morda nezavedno zatiskamo oči. Iskrenost do samega sebe je vedno ključ do našega blagostanja in le izogibanje jasnemu pogledu (zaradi strahu pred spremembami) nas vzdržuje v nezdravih življenjskih situacijah in podpira boleče čustveno-miselne vzorce. Na poti samoraziskovanja bomo srečali tudi naše najtemnejše sence.  Brez močne podpore običajno od tega (v)pogleda zbežimo, saj
je naš celotni obrambni mehanizem narejen prav zato, da nas ščiti pred to senčno bolečino,
kjer se čutimo najbolj ranljivi.

 

Vendar prav tam, kjer je najbolj temno, lahko posije tudi največ svetlobe in se razkrijejo neprecenljiva darila: od nas se odvali ogromna teža, postanemo spet »živi« in zadihamo
svobodo svoje avtentičnosti.

 

Vabljeni na srečanje s Seboj

v družbi z menoj!

​

​